»Kakih 15 minut sem lahko zbran, pol ure moram pa ves čas nekaj govoriti, se šaliti, nekaj pripovedovati, biti … ne vem, še sam ne vem, kako naj to razložim. Hitro se razburim, pa se potem spet hitro pomirim. In potem se vsi čudijo, kako sem čez dve minuti spet v redu, ko sem se pred dvema minutama drl, pa tepel.«

»Miza je bila premajhna in moje roke so po navadi segle na sosednjo. Potem se je vse to preselilo še v nemir nog, kdaj sem tudi vstal med poukom. V bistvu me je odneslo čisto v svoj svet.«

»Če se to zlorablja ali celo kupuje na črnem trgu, na katerem ne vemo, kaj v teh substancah, ki jih kupijo, je tveganje veliko.«

»Nismo zanalašč taki, kakršni smo.«

»Te meje so posebnost, pri ADHD-ju ni omejitev. Tu ne pomaga, kazen ne pomaga, te stvari ne delujejo. Tukaj gre samo za strukturo, prisotnost in ves čas opozorila, besede, razumevanje, da je to neka motnja koncentracije, ki je on ne more regulirati.«

»Potenciali otrok z ADHD-jem so enaki kot pri drugih, pogosto se zaplete pri šoli. Šola je kot kalup, v katerega pa nekateri žal ne grejo. Potrebujejo samo malo spremembe tega kalupa, da lahko polno pokažejo svoj učni potencial.«

»Okoli 60 odstotkov ljudi z ADHD-jem ima simptome še v odrasli dobi.«

»Trenutno ne uživam zdravil, zadnje zdravilo sem verjetno vzel pred osmimi urami.«

»Bilo mi je zelo hudo, poskusila sem tudi storiti samomor, bila sem popolnoma skrušena.«